NAFTA

O uprizoritvi

NAFTA je performativni mozaik, ki združuje postopke predavanja, dokumentarnega gledališča, zvočne instalacije in manifesta. Je zgodba o ready-madeu, imenovanem sodobnost.

Predstava raziskuje prepletene svetove podatkovnega kapitalizma, črpanja nafte in radikalnih kolektivnih akcij. Uprizoritev skozi dva dela, Antropocen in Pirocen, črpa iz obsežnega arhiva, v katerem se glasovi subverzivnega podkasta (O.I.L.) prepletajo z življenji in deli članic in članov umetniškega kolektiva R.MUTT. Eksperimentalni podkast O.I.L, ki je deloval od leta 2019 do 2023 in se vzpostavil kot umetniško delo v času, ki sproti briše samo sebe, je postal širši javnosti znan z zadnjo epizodo decembra 2023, ko je prostore studia in njegovo anonimno voditeljico poplavilo med prenosom v živo.

Nafta je produkt geološkega naključja. Ni naključje, da je to tudi zgodba dokumentarista, povezanega z naftno industrijo, ruske nevrologinje, razdvojene zaradi vojne, premožne poljske anarhistke, ki se je odpovedala svoji preteklosti, nemškega glasbenika, ki sproti briše lastno glasbo, in danske umetnice, katere performans nehote omogoči vzpon dejanskih skrajnežev. Morda je naključje, da so na razstavi transparency svoje življenje odprli vpogledu javnosti. Pod plastmi smoga se ob pravem pritisku človeški možgani spremenijo v lucidno silo, ki poskuša razvozlati sedanjost in ki lahko prekine nasilje. V svetu, ki ga nadzorujejo algoritmi in podatkovni sistemi, se lahko prekinitev zgodi le po naključju.

NAFTA je zgodba o zavetjih v času konca sveta, o utopiji v času, ki navidez ne dopušča alternativ. Avtonomna cona znotraj sveta, ki gori in se seseda sam vase. Dramaturgija sodobnosti je dramaturgija demence, zgodba o času, ki se kopiči pred nami kot serija katastrof.

*

Zgodovina se kopiči kot plasti peska: čas je puščava. Nihče ne ve, kaj vse puščava skriva. Puščava je območje, ampak hkrati je živ organizem, ki spreminja svojo obliko. Drobci, ki se plastijo z minevanjem stoletij in tisočletij. In puščava raste. Na neki točki, v prihodnosti, se bo razrasla čez ves svet, kot pajčevina. Puščava raste v vse smeri. Po nekaterih mističnih tradicijah je puščava božja dežela: v njej ni nič človeškega, nič vertikalnega, nič ne kljubuje gravitaciji. In globoko spodaj, nekje, pod peskom, pod nepredstavljivimi pritiski plošč, lahko bi rekli: pod pritiskom časa, iz smrti v neki preteklosti nastaja snov, imenovana nafta. Temna in gosta snov, ki je nastala iz trupel pradavnih rastlin in živali: tekočina, ki deluje kot organizem, čeprav ni živo bitje. Nafta poseduje nekakšno umetno inteligenco: nenadzorovana entiteta, ki upravlja zgodovino; poganja vojne stroje in človeške stroje, da še hitreje uničujejo sami sebe. Ta snov je nastala kot napaka ob stvarjenju sveta, črna luknja nekje v plasteh zemlje, snov, ki polni zemljino skorjo in kot virus nadzoruje dogajanje na površini.

Nihče ne more ustaviti časa. Ko bo nastopil Pirocen, bo nafta Zemljo spremenila v sonce.

Jan Krmelj

"Performans nas postavi v vlogo gledalcev snemanja ene izmed epizod podkasta O.I.L, s čimer uvede čuden potujitveni učinek, saj smo podkaste vajeni gledati prek ekrana, poleg tega pa vemo, da na prizoriščih snemanja podkastov praviloma ni občinstva (dramaturg Jernej Potočan). A čeprav smo neposredno prisotni "na setu", smo prisotni le z "arhivi arhivov" (ne z dodelanimi dramskimi liki, ampak z osebami, katerih identitete vsebujejo virtualne škrbine), saj performerji člane kolektiva upodabljajo glede na informacije, ki so jih pridobili ob nedavnem ogledu razstave transparency (postavljena z dovoljenjem odsotnih umetnikov), v kateri so bili začasno zbrani fragmenti njihovih biografij in umetniških praks. Ime kolektiva se – zanimivo – nanaša na "škandal" iz leta 1929, v katerem je bila slika Duchampovega pisoarja podpisana z neznanim imenom "R. Mutt" in objavljena v časopisu, kar je vodilo v širšo debato o avtentičnosti in reprodukciji umetniškega dela. V podobno problemsko polje je postavljen performans NAFTA, ko delo, razstavljeno v muzeju, poskuša premestiti v uprizoritveni kontekst. Le da tokrat delo ni neposredno uporabni artefakt (pisoar), ampak biografski podatki, ki sami sebe sproti brišejo. Kako naj ustvarjalci postopajo, da pomotoma ne afirmirajo ravno tistega, čemur se poskušajo zoperstaviti – fiksacije na spektakel revolucije in identitete revolucionarjev?"

"Informacijska ontologija, ki smo ji zapadli v zadnjih nekaj letih, je le ponovitev poskusa redukcije človeka na atome v mehanicistični fiziki ali na občutke, vtise in dražljaje v z mehanicizmom prežeti psihologiji. A morda smo prej kot statični zbiri informacij, občutkov in psiholoških lastnosti dinamični procesi; arhivi, ki se s tem, ko se odpirajo, sproti izpraznjujejo. Osrednji modus sodobne umetnosti 21. stoletja pa morda ni več neposrednost (in z njo povezana 'avtentičnost'), ki v digitalni dobi izgublja vsakršno subverzivnost, ampak procesnost, ki identiteto dogodka ali osebe razpršuje v snope, medtem ko proizvaja formalne kode za prepoznavanje njihovih medsebojno povratnih referenc. V tem je performans NAFTA izjemen."

Jaka Bombač, Sigledal

Predstava traja 180 minut in ima en odmor

Fotogalerija