Zala Dobovšek je dramaturginja, teatrologinja in docentka na Oddelku za dramaturgijo in scenske umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Doktorirala je leta 2019 z disertacijo Gledališče in vojna: temeljna razmerja med uprizoritveno umetnostjo in vojnami na območju nekdanje Jugoslavije v 90. letih 20. stoletja. V zadnjih petnajstih letih je redno pisala kritike in publicistična besedila za različne medije, kot so Radio Študent, Delo, Dnevnik, Neodvisni in Pogledi. Prav tako redno objavlja svoje prispevke v strokovno-znanstvenih revijah in gledaliških listih.

Poleg teoretskega delovanja ves čas soustvarja tudi v praktični sferi, in sicer kot mentorica kritiškega pisanja, pedagoginja in dramaturginja. Kot praktična dramaturginja je sodelovala pri raznolikih oblikah ustvarjanja tako v institucionalnih kot nevladnih produkcijah, pri lutkovnih, (post)dramskih, plesnih in performativnih projektih. Med letoma 2016 in 2020 je bila mentorica celoletnega seminarja Mala šola kritike.

Bila je selektorica več festivalov, med njimi festivala Zlata paličica (2013), MESS Sarajevo (2014, nacionalna sekcija), Festivala Borštnikovo srečanje (2018), Bienala slovenske sodobne plesne umetnosti Gibanica (2021) in Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije (2023). V obdobju 2021–2024 je bila predsednica Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije. Leta 2022 je izšla njena knjiga Gledališče in vojna: uprizoritveni odzivi na vojne v 90. letih v nekdanji Jugoslaviji (Knjižnica MGL). Njeno področje strokovnega zanimanja je usmerjeno predvsem na raziskovanje, ki preči umetniška in sociološka polja, s poudarkom na teatrološki refleksiji "nenormativnih" družbenih pojavov (razredna razmerja, kvirovske prakse, feminizem) in na kritični analizi njihove reprezentacije v uprizoritveni umetnosti.

Leta je 2024 prejela priznanje Vladimirja Kralja za kritiške in teatrološke dosežke v letih 2022 in 2023.

Maja Šorli dela kot svetovalna delavka in pedagoginja na Srednji vzgojiteljski šoli, gimnaziji in umetniški gimnaziji Ljubljana (SVŠGUGL), dramaturginja ter psihodramska psihoterapevtka pod supervizijo. Diplomirala je iz psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, leta 2011 pa je z doktorsko disertacijo Vloga besedila v slovenskem postdramskem gledališču končala še študij dramaturgije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Leta 2014 je objavila svojo prvo znanstveno monografijo Slovenska postdramska pomlad (Knjižnica MGL), istega leta pa je sodelovala pri projektu raziskovanja občinstva v Angliji v izvedbi Royal Central School of Speech and Drama. Bila je članica umetniške skupine PreGlej. Med letoma 2015 in 2019 je bila odgovorna urednica revije za teorijo scenskih umetnosti Amfiteater. Leta 2021 je za svoj prvenec z naslovom Tega okusa še niste poskusili prejela nagrado Slavka Gruma za najboljše slovensko dramsko besedilo.

Petra Vidali je kritičarka, novinarka in urednica. Diplomirana literarna komparativistka in sociologinja kulture je od leta 1999 zaposlena pri časniku Večer, od leta 2009 je urednica kulturne redakcije. Kot avtorica in urednica si prizadeva ohranjati prostor za umetnostno kritiko v dnevnem časopisju. Bila je članica žirij za literarne nagrade ter žirij na gledaliških festivalih (Festival Borštnikovo srečanje, Festival komornega gledališča, Bienale lutkovnih ustvarjalcev). V sezonah 2015/2016 in 2016/2017 je bila selektorica Festivala Borštnikovo srečanje. Prejela je Stritarjevo nagrado za literarno kritiko (1999) in priznanje Vladimirja Kralja za gledališko kritiko (2022). V desetletju 2004–2014 je pri založbi Litera zasnovala in urejala zbirko sodobne prevodne proze Babilon, trenutno pa je sourednica pri založbi Goga.

Dino Pešut je diplomiral iz dramaturgije na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu. Kot praktični dramaturg deluje na Hrvaškem in v tujini, med drugim s Selmo Spahić, Franko Perković, Jernejem Lorencijem in Nino Rajić Kranjac. Je večkratni prejemnik nagrade Marina Držića za najboljše dramsko besedilo. Kot dramatik je bil izbran v program Stückemarkt (festival Theatertreffen, Berlin, 2016) in v mednarodno rezidenco v Royal Court Theatre v Londonu. Njegove drame so prevedene v angleščino, nemščino, francoščino in poljščino. Drama (Pret)Posljednja panda ili statika je bila uprizorjena v dunajskem Burgtheatru (2019) in je prejela nagrado Der Deutsche Jugendtheaterpreis (2018) za najboljše dramsko besedilo za mlade. Je avtor romanov Poderana koljena (2018) in Tatin sin (Očetov sinko) (2020), ki sta izšla pri založbi Fraktura. Od leta 2024 je kot dramaturg zaposlen v HNK Zagreb.

Nika Arhar deluje kot samostojna delavka v kulturi – kritičarka, urednica, teatrologinja, dramaturška in strokovna sodelavka na področju sodobnih uprizoritvenih umetnosti. Objavljala je v številnih dnevnih medijih, kritiških platformah in strokovnih publikacijah, bila selektorica Bienala sodobne plesne umetnosti Gibanica, festivala uprizoritvenih umetnosti za otroke in mlade Zlata paličica ter predsednica strokovne komisije za istoimensko spletno platformo. Je soavtorica priročnika in kart za raziskovanje ustvarjalnih postopkov v gledališču Brez drame!, njeno uredniško delo pa vključuje knjigi Bodies of Dance: Aspects of Dance as Cultural, Political, and Art Work in Yugoslavia and After in V času, onkraj časa ob deseti obletnici CoFestivala. Sodeluje pri projektih digitalizacije Slovenskega gledališkega inštituta in Začasnega slovenskega plesnega arhiva. 

Alja Predan, dramaturginja, prevajalka, urednica in teatrologinja, je bila med drugim umetniška vodja Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici, dramaturginja v MGL in v SLG Celje, vodja gledališko-plesnega programa v Cankarjevem domu ter umetniška direktorica Festivala Borštnikovo srečanje. Štirikrat je bila selektorica festivala Teden slovenske drame v Kranju, kurirala je slovenski fokus na Festivalu sodobne drame v Budimpešti in Bratislavi. Bila je dolgoletna urednica Knjižnice MGL ter ustanoviteljica in urednica knjižne zbirke Sodobna evropska drama. Bila je članica oziroma predsednica številnih žirij na domačih in mednarodnih gledaliških festivalih, med drugim v Bratislavi, Novem Sadu, Beogradu, Splitu, Krakovu, Birminghamu in drugod. Za svoje delo je prejela več nagrad, med drugimi Grün-Filipičevo priznanje, Veliki bršljanov venec, Glazerjevo listino, nagrado Vladimirja Kralja za življenjsko delo.

Maximilian Zahn je dramaturg in avtor, ki deluje na področju gledališča, plesa in performansa. Študiral je uporabne gledališke študije in dramaturgijo v Giessnu in Zagrebu ter sodeloval v programu Forum Text (programu dramskega pisanja kulturne iniciative) na uniT Graz. Za svoje pisanje je bil nominiran za nagrado mesta München za novo dramo, bil pa je tudi finalist za nagrado Hansa Gratzerja. Kot dramaturg je v zadnjem času deloval v mednarodni produkcijski hiši Künstler*innenhaus Mousonturm, kjer je bil vpet v mednarodne in lokalne kontekste. Osnoval, kuriral ali sokurial je projekte, ki se med drugim ukvarjajo s postmigracijsko urbano družbo, mejami in nacionalnostjo ter podnebno pravičnostjo. V tem kontekstu je sodeloval z umetniki, kot so Lola Arias, Tim Etchells, Lina Majdalanie, Rabih Mroué, Dana Michel in Arthur Romanowski. Leta 2025 se je kot dramaturg pridružil festivalu Wiener Festwochen pod umetniškim vodstvom Mila Raua.