Pasijon po Petru ali dolga pot domov

Zasedba

Koncept in uprizoritveno besedilo: Peter Alojz Marn, Ula Talija Pollak

Izvedba: Peter Alojz Marn

Dramaturgija: Ula Talija Pollak

Scenografija: Živa Brglez

Kostumografija: Nina Gorišek

Oblikovanje zvoka: David Nik Lipovac

Oblikovanje luči: Domen Lušin, Veronika Hana Grubič

Lektura: Martin Vrtačnik

Mentorji:

za dramsko igro

doc. Branko Jordan

doc. Katarina Stegnar

za gledališko produkcijo

doc. Mija Špiler

O dogodku

Premiera 

"Domov se vračajo tisti, ki so poskušali in jim ni uspelo. Meni ni uspelo."
(Dino Pešut v Očetovem sinku)

Uprizoritev Pasijon po Petru ali dolga pot domov se ukvarja s položajem mladega človeka v medprostoru med domačim okoljem, ki ga zapušča, ter mestom oziroma kulturno sfero, v katero vstopa. Kaj je dom – je to fizični ali mentalni prostor? Kako se spopasti s krivdo ob zapustitvi primarne celice, pa čeprav je to edini smiselni način nadaljevanja obstoja? Kaj je kulturni kapital brez materialnega in obratno? Kdo ima pravico govoriti o neprivilegiranosti in spregledanosti? Koga zatira zatirani? Kdo ima pravico prestopiti družbeni razred? Je lažje premostiti materialni prostor med razredoma ali si pridobiti kulturni kapital? Se lahko človek sploh še kdaj vrne domov?

Uprizoritev se s pomočjo avtofikcije in principa fiction/faction ukvarja predvsem z vprašanjem pripadnosti, ki jo tematizira skozi prehod posameznika s periferije v mesto (ali pa raje predmestje) Ljubljana in s prehodom iz mladosti v odraslost – s preigravanjem in preizpraševanjem različnih potencialov svoje identitete, ki je razpeta med prostorom, iz katerega prihajaš, in prostorom, v katerega si želiš priti. Ob tem se odpirajo vprašanja, kot so, kaj in kje je meja periferije? Katere vse vloge smo pripravljeni prevzeti in kaj vse smo pripravljeni žrtvovati, zato da smo "naši", da pripadamo, da smo sprejeti? Kaj se skriva za sfabricirano idejo "uspeha" – kdo in kaj ga definira in od kod vsa ta čedalje večja tekmovalnost mlajše generacije, ki navidezno postaja in pogojuje našo družbeno vrednost?

Uprizoritev nastaja po principih snovalnega gledališča; material črpa iz igralčeve lastne izkušnje, ki jo dopolnjuje z avtofikcijskimi principi. Ta princip omogoča zaostritev zgodbe in materiala, hkrati pa ustvarjalcem nudi razdaljo v odnosu do materiala in preko avtofikcijske anonimnosti imuniteto, da na oder prinesejo zgodbe, ki jih sicer morda ne bi. S tem pa pridejo do izraza mehanizmi prevladujočega sistema, ki prepogosto ostajajo prekriti in zaščiteni, ter njegov vpliv na posameznika, pri čemer se čedalje bolj briše meja med fiktivnim in realnim.

Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in UL AGRFT

Produkcija Drugostopenjskega magistrskega študijskega programa Dramska igra, smer Dramska igra. 

Fotogalerija