Poslanici ob svetovnem dnevu gledališča

Teden slovenske drame tradicionalno začenjamo 27. marca, ko obeležujemo svetovni dan gledališča. Pobudo za razglasitev svetovnega dneva gledališča je podal Mednarodni gledališki inštitut (ITI) že leta 1961. Na svetovni dan gledališča obkroži svet mednarodna poslanica, ki jo na povabilo ITI spiše izbrana gledališka ustvarjalka ali ustvarjalec. Prvo poslanico je leta 1962 zapisal Jean Cocteau, letošnjo pa je zapisal ameriški igralec Willem Dafoe.

Vsako leto poslanico ob svetovnem dnevu gledališča napiše tudi povabljena slovenska ustvarjalka ali ustvarjalec. Letos jo je zapisala dramska igralka Marijana Brecelj.

 

Slovenska poslanica ob svetovnem dnevu gledališča 2026

Gledališče mi je na stežaj odprlo vrata že v zgodnjem otroštvu. V garderobi moje mame so se rojevale številne izmišljene zgodbe o nesrečnih kraljičnah, začaranih žabah, hudobnih škratih, pametnih ježkih, radovednih lastovkah – skratka, moja otroška domišljija bi poletela v nebo, če ta mamina garderoba ne bi imela stropa! Ena želja pa nikakor ni hotela iz garderobe – ni hotela odleteti nikamor: želja, da bi tudi sama enkrat imela garderobo, in tako sem enkrat tudi sama imela garderobo. V njej se sicer niso sprehajale princese in spletične, niti niso letale lastovke, pač pa so potihem vstopale najrazličnejše usode deklet, žena, mater ...

Gledališče mi je še enkrat na stežaj odprlo vrata v svojo brezčasnost. Znašla sem se na dolgem potovanju skozi zgodovino človeškega hrepenenja, sovraštva, ljubezni, nestrpnosti, pohlepa, solz in smeha, spletkarstva in laži. Z vsako novo vlogo sem se vedno znova učila razumeti in začutiti vse te labirinte človeške duše. Na tem desetletja dolgem popotovanju iz luči v temo in iz teme v luč sem na odru stala skupaj z izjemnimi igralci: z Majdo Potokar, Dušo Počkaj, Poldetom Bibčem, Štefko Drolc, Lojzetom Rozmanom, Rudijem Kosmačem, in se od njih naučila, da v tem poslu ni ne bližnjic ne sprenevedanja ne cenenosti – hvaležna sem jim za to.

Spoznala sem tudi moč besede in brezčasnost gledališča. Davno napisane besede grških klasikov zvenijo tako sodobno. V monodrami Nemško življenje govorim besede Goebbelsove tajnice izpred 80 in več let, ki zvenijo prav srhljivo današnje.

Ničesar se nismo naučili, ker preteklost ni naučila sedanjosti, da bi razumela prihodnost. In v tem času, ko padajo vrednote, ko kot razumna bitja izgubljamo kompas – je treba govoriti, kričati z vseh odrov tega sveta ... Samo ne molčati!

Jaz, ki ta oder zapuščam, in tisti mladenič, ki nanj šele stopa, sva enaka, sva na istih okopih. Gledališče se ne bojuje ne s puškami ne z bajoneti ne z medcelinskimi raketami in droni – bojuje se z besedo, ki se je ne da ne sestreliti ne razstreliti!

Jaz nisem govorec ali pisatelj ali politik – sem samo igralka, ki zapušča ta oder, kateremu sem dala vse in še več, pa tudi dobila vse in še več od njega.

In za slovo naj zaželim: vztrajaj v svojem poslanstvu gledališče, ljubezen moja.

 

Marijana Brecelj, dramska igralka

 

***

Mednarodna poslanica ob svetovnem dnevu gledališča 2026

Sem igralec, znan predvsem kot filmski igralec. Toda moja igralska pot se je začela v gledališču. Med letoma 1977 in 2003 sem bil član newyorške gledališke skupine The Wooster Group. Na odru gledališča The Performing Garage v New Yorku smo ustvarjali izvirna dela in s predstavami gostovali po vsem svetu. Sodeloval sem tudi z Richardom Foremanom, Robertom Wilsonom in Romeom Castelluccijem. Danes sem umetniški direktor Beneškega gledališkega bienala. Ta priložnost in odgovornost, dogodki v svetu ter želja po vrnitvi h gledališkemu delu so močno utrdili moje prepričanje v izjemno moč in pomen gledališča.

V času mojih skromnih začetkov z The Wooster Group so bile nekatere predstave zelo slabo obiskane. Predstavo bi lahko odpovedali, če bi bilo nastopajočih več kot gledalcev v dvorani, a se to ni nikoli zgodilo. Številni med nami niso imeli gledališke izobrazbe; ljudje z različnimi izkušnjami smo se združili pri ustvarjanju gledališča, zato "the show must go on" pravzaprav ni bila naša mantra. Naša odgovornost je bila, da vzdržujemo srečevanja z občinstvom.

Pogosto smo čez dan vadili, zvečer pa predstavljali dela v nastajanju. Včasih smo to počeli več let, medtem pa smo se preživljali z gostovanji starejših produkcij. Večletno delo na eni predstavi je bilo zame pogosto naporno in vaje so bile včasih zahtevne, vendar so bile predstavitve del v nastajanju vedno vznemirljive – tudi kadar je bilo maloštevilno občinstvo skoraj obsojajoč odraz ravni zanimanja za naše početje. Ta izkušnja me je ozavestila, da so gledalci, ne glede na njihovo število, priče, ki gledališču dajejo pomen in življenje.

Tako kot pravi napis v igralnici: "DA LAHKO ZMAGAŠ, MORAŠ BITI TU." Skupna ustvarjalna izkušnja v realnem času, čeprav je strukturirana in oblikovana, je vedno drugačna – in prav v tem je nedvomno moč gledališča. V družbenem in političnem smislu gledališče še nikoli ni bilo tako pomembno in ključno za naše razumevanje sebe in sveta okoli nas.

Očitna, a zamolčana resnica, so nove tehnologije in socialna omrežja, ki obljubljajo povezanost, a se zdi, da so ljudi med seboj razdvojile in osamile. Tudi sam vsakodnevno uporabljam računalnik. Na družabnih omrežjih nisem aktiven, sem pa na spletu poiskal informacije o svoji igralski karieri in se posvetoval z umetno inteligenco. A človek je lahko resnično slep: tvegamo, da bo človeški stik nadomestil odnos z napravami. Nekatere tehnologije so lahko koristne, a velika težava je, da ne vemo, kdo je na drugi strani, kar poglablja krizo resnice in občutka za resničnost. Internet lahko odpira vprašanja, a le redko je to razmislek, ki ga poraja gledališče – čudenje, ki temelji na pozornosti, vključenosti in spontani skupnosti tistih, ki so prisotni v krogu dejanja in odziva.

Kot igralec in gledališki ustvarjalec ostajam zvest moči gledališča. V svetu, ki postaja vse bolj razdeljen, nadzorovan in nasilen, je za gledališke ustvarjalce velik izziv, da gledališče ne postane zgolj zabava, ki odvrača pozornost, ali suhoparen institucionalni varuh tradicij. Okrepiti moramo njegovo moč – medčloveško, skupnostno in kulturno povezanost. Predvsem pa si moramo zastaviti vprašanje, kam gremo …

Pomembna gledališka umetnost je v svojem bistvu izziv za naš način razmišljanja; spodbuja nas, da si predstavljamo, k čemu stremimo.

Ljudje smo družbena bitja, naša vključenost v družbo je biološko pogojena. Vsa naša čutila so vrata v novo srečanje. S temi srečanji jasneje prepoznavamo, kdo smo. S pripovedovanjem zgodb, estetiko, jezikom, gibom in scenografijo – gledališče kot vseobsegajoča umetnost nam omogoča, da se zazremo v preteklost, da vidimo sedanjost in da si predstavljamo, kakšen bi lahko bil naš svet.

 

Willem Dafoe, igralec

Prevod: Tatjana Ažman (SC ITI Slovenija)