Jazz

O uprizoritvi

Balkon razkošne vile, v kateri poteka zabava v maskah. Večer, zvezde, glasba, penina. Na balkonu se srečata moški in ženska. Oba sta oblečena v ptiča. Ona je stara nekaj čez trideset, on je sredi štiridesetih. On je pianist, ki je še ravnokar igral na zabavi. Ona je … še ne vemo točno. Zapleteta se v pogovor. Na koncu večera – v katerem bosta drug o drugem nekaj izvedela in stkala krhke vezi poznanstva, kar že spominja na toplo človeško bližino (če je kaj takega v enem večeru sploh mogoče začutiti do popolnega tujca) – se dogovorita, da se bosta na istem balkonu znova srečala ob letu osorej. In tako nadaljnjih pet let. Odnos se bo poglabljal, podatkih o njunih življenjih postopoma razkrivali. Vsako leto v novi maski in brez védenja, kako je drugemu ime, bosta moški in ženska drug drugemu postala pomemben del življenja, dan zabave in srečanja pa datum, ki bo v njunih življenjih nekaj pomenil, četudi bosta ti življenji preostalih 364 dni tekli po svoje … Katero leto bo zadnje?

Dramatik in režiser Nejc Gazvoda je z MGL sodeloval že trikrat, trikrat kot pisec in dvakrat kot režiser. Kot kaže že naslov, je njegovo novo dramsko besedilo Jazz gibljivo, tekoče, lepo in žalostno, smešno in grenko kot življenje samo. Po eni strani se navdihuje pri Woodyju Allenu in zlati dobi ameriške romantične komedije v devetdesetih, po drugi pa nenehno preseneča in je žanrsko nedoločljivo. V odnosu dveh, ki sta si blizu in obenem drug o drugem ne vesta skoraj nič, kaže stiske sodobnega časa, preizprašuje ljubezen, navezanost in prijateljstvo v vsej svoji zapletenosti in preprostosti hkrati.

(Besedilo je povzeto s spletne strani predstave.)

"Ženska Ajde Smrekar je s hiperaktivnim nemirom in družabno zgovornostjo tista, ki prebija led, on (Sebastian Cavazza) je precej bolj zadržan, nevešč kramljanja, nekakšna figura ›moškega ponosa‹ z rokami v žepu in skromnejšo čustveno dojemljivostjo. Predstava načrtno izigrava samoumevnost v situacijo položene romantične napetosti; jasno je, da gre za preveč različni osebi, preobilno obremenjeni z lastnimi zavoženimi življenjskimi razmerami, da bi se lahko zaljubila." (Nika Arhar, Dnevnik, 21. januar 2021)

Premiera: 31. decembra 2020

Predstava traja 1 uro in 20 minut in nima odmora.

Fotogalerija